nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Roman o galeriji in njenih varuhih je kompozicijsko premišljen, iz posameznih epizod, od katerih je kakšna tudi malce pretenciozna, recimo odpotovanje v daljno eksotično mesto z ruševinami in nastopi lokalnih performerjev so kar preveč skrivnostni in okoliščine manj verjetne, uspe stkati zgodbo, ki jo poganja skrivnost, s katero prikriva rahlo naveličano vzvišen in didaktičen pripovedovalčev podton. Vendar uspe do konca povezati vse niti in takrat protimoderni(stični) finale, ki se usuka v arhetipskost in izmika dokončni in enoznačni razrešitvi, pojasni tudi nekoliko arhaiziran jezik in način rezoniranja pripovedovalca; vidimo, da gre za razmišljanje od prej, ki je ovrženo kot nezadostno. Galerija na izviru Sončne ulice postane pravzaprav labirint oziroma mandala, ki v zadnjem krogu še enkrat postrga in pregnete svoje prejšnje pomene in takrat vaba ljubezenskega zapleta, čeprav precej verbalnega in morda manj prepričljivega in skoraj brezstrastnega, izgubi in izgine, zato
nas morda niti ne moti (pre)več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani