nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Če sem uvodoma zapisal, da je torej sedanja pariška razstava skoraj gotovo zadnja v procesu razčiščevanja, kakšen je bil prispevek tako imenovane Vzhodne Evrope, nas o tem prepričujejo tako uvodne študije v sedanjem obsežnem skupnem katalogu obeh glavnih kustosinj Macel (glavne kustosinje v centru) in Joanne Mytkowske (večletne sodelavke pariškega centra pri proučevanju dogajanj od 1960. dalje v prostorih Vzhodne Evrope, danes pa vodje novega muzeja sodobne umetnosti v Varšavi). Iz prepričljivega razloga, ki ga podpirajo tudi teoretski pristopi v študijah, objavljenih v tem katalogu, številnih vzhodnoevropskih teoretikov (tudi Zabela in Slavoja), da vzhodnoevropske umetnosti ni več; da so torej teoretične in praktične raziskave potrdile to dejstvo s sicer drugače pogojenimi in razvijajočimi se dogajanji, a vendar da gre za njihovo neizpodbitno vpetost in sočasnost v skupnem evropskem (torej tako imenovanem zahodnem) prostoru.
Še posebej je na tem področju
dragocen prispevek slovenske umetnostne zgodovinarke in posebne kustosinje za razstavno poglavje Viri, arhivi, dokumenti in filmska sekcija, Bachelez, kjer je med drugim posebej vrednotila dolgoletni pariški bienale, na katerem so na posebno povabilo ves čas sodelovali tudi vzhodnoevropski umetniki - sicer pa je pod istim naslovom pripravila tudi del vizualne predstavitve v tako imenovanem Espace 315 (tu je predstavljen tudi slovenski prispevek skupine IRWIN Retroavantgarda, 1997-2005 digitalni tisk) ob drugem delu razstave v galeriji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani