nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Zadnji Trierjevi filmi niso toliko šokantni, provokativni ali nasilni, kot se jim ponavadi pripisuje, temveč so do obisti sprogramirani, s tem pa monotoni ter nezanimivi. Že dlje časa so bolj predvidljivi kot holivudski produkcijski trak: največkrat se začnejo s himničnim prologom, s katerimi Trier gledalca opozori, da bo prisostvoval izvenserijskemu umetniškemu delu. Sledi povsem klasična vpeljava v relevantno topiko (v tem primeru starševsko žalost in obup), obdobje »prisebnega Trierja«, ki ga najpozneje na polovici preseka nerazložljiv oziroma absurden dogodek (»Kaos vlada!«), s katerim se začne obdobje »nezaslišanega« in senzacionalističnega Trieja, serija groteskno nasilnih ali poniževalnih prizorov, pri katerih se nikoli nisem mogel znebiti občutka, da so v filmu predvsem zato, ker želi nepoboljšljivo sarkastični in antiemocionalni režiser v gledalcu za vsako ceno sprožiti čustven odziv - kakršen koli že -, a vedno znova ostane pri
senzaciji niča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani