nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Morda je ravno zato vrhunec uprizoritve v tretjem dejanju, ki poteka povečini na postelji, nizko, pri tleh, na nekem temeljnem »platoju«, v njem pa slišimo nekaj »najvišjih« resnic drame, tako iz ust Platonova kot generalice: tu najde novo možnost razumevanja čehovovskega sveta, to je postelja, tla, dno ali neki nič, h kateremu pri tem dramatiku v resnici vse teži.
Za daljšo razpravo o tem tu ni prostora, to dno (seveda, tudi moralno, a predvsem eksistencialno, tako rekoč ontološko) pa temeljno določa tudi druge like v tej drami (in pri Čehovu), ki se jim režiser in avtor priredbe približa z druge strani, kot je to običajno, njihovo komunikacijo pospeši in jih na trenutke spremeni v govoreče stroje (svež in inventiven prevod drame je delo), ki jih ne vodijo emocije, temveč neobvladovani govor, in jih, tako bi lahko rekli, iz usodne neizogibnosti dna, kamor drvijo, ne rešuje nobena melanholična atmosfera več, nobeni pomenljivi premolki, v katerih slutimo tek časa, zdaj so
tu samo še (tragi)komični, na videz samodejni avtomati, ki neustavljivo padajo in se pobirajo in nam v spominu lahko ostajajo zgolj njihove mimikritične grimase. In to dno je še posebej ekonomsko dno, lastnina in denar imata v igri paradoksno funkcijo: čeprav (ali ravno zaradi tega, ker) so junaki v temelju ogroženi zaradi pomanjkanja denarja, se do njega vedejo zaničljivo, bankovci letijo po prostoru, tako rekoč se izgubljajo v praznem, kamor pa takoj za njimi - in to navkljub neprestanemu silnemu naprezanju - zaplujejo tudi njihovi nesojeni lastniki, do kraja zablodele eksistence.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani