nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
A to ni lažni moralizem, berimo tudi to izjavo dobesedno: Platonov je nizko, znižan in ponižan, ni brez morale, lahko bi celo rekli, da je je prepoln in da ta vsebina nenadzorovano odteka, kipi iz njega in pri sobesednikih povzroča ravno nasproten učinek. Morda je ravno zato vrhunec uprizoritve v tretjem dejanju, ki poteka povečini na postelji, nizko, pri tleh, na nekem temeljnem »platoju«, v njem pa slišimo nekaj »najvišjih« resnic drame, tako iz ust Platonova kot generalice: tu najde novo možnost razumevanja čehovovskega sveta, to je postelja, tla, dno ali neki nič, h kateremu pri tem dramatiku v resnici vse teži.
Za daljšo razpravo o tem tu ni prostora, to dno (seveda, tudi moralno, a predvsem eksistencialno, tako rekoč ontološko) pa temeljno določa tudi druge like v tej drami (in pri Čehovu), ki se jim režiser in avtor priredbe približa z druge strani, kot je to običajno, njihovo komunikacijo pospeši in jih na trenutke spremeni v govoreče stroje (svež in inventiven
prevod drame je delo), ki jih ne vodijo emocije, temveč neobvladovani govor, in jih, tako bi lahko rekli, iz usodne neizogibnosti dna, kamor drvijo, ne rešuje nobena melanholična atmosfera več, nobeni pomenljivi premolki, v katerih slutimo tek časa, zdaj so tu samo še (tragi)komični, na videz samodejni avtomati, ki neustavljivo padajo in se pobirajo in nam v spominu lahko ostajajo zgolj njihove mimikritične grimase.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani