nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
In to zato, ker v trenutkih, ko letiš proti svojemu koncu, ni časa ne za upanje ne za spoznanje. Edini občutek, ki se naseli v tvoje obilno padajoče telo, je blazen strah in, tik preden se glava razprsne kot gnila lubenica, tik preden se z votlim, počenim zvokom hrbtenica prelomi in noge padejo na tla pred velikim trebuhom, ki potem ploskne nanje kot pokrovka na lonec s hrenovkami, takrat telo preplavi, kot vsebina injekcijske igle, še občutek neznosne samote ... Malo pred tem obstaja samo droben gib roke, ki se je premislila in se želi oprijeti nečesa v zraku, česarkoli ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani