nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Tudi tokrat režiserja prvenstveno zanimajo večnostne značajske slabosti in zasvojenosti standardno tipiziranih protagonistov ter komične in tragikomične situacije, ki izvirajo iz prvinsko čustvenih in strastnih trkov med njimi. Sredozemsko razviharjena ljubezenska čustva med predstavniki mlade generacije delujejo kot razkošno barvita in polnokrvna hvalnica življenja v nasprotju s samopogubno materialno in čustveno skopostjo ter topostjo ostarelega in ovdovelega naslovnega protagonista, ki v stopnjujoči se polaščevalski zasvojenosti z nenehnim preštevanjem in kopičenjem novcev (p)ostaja vse bolj sam sebi zadosten, do vseh drugih pa bolestno nezaupljiv, prestrašen in ljudomrzniški.
Na prazno in odprto prizorišče je scenograf postavil le zelo povečano, slikarsko lepo okrašeno in premično »skrinj(ic)o« za Harpagonov zaklad, ki je s svojo notranjostjo med drugim služila kot pomenljivo skrivališče v podobi starosvetnega stranišča »na štrbunk« (asociacija na Kosovelov verz iz
Integralov: zlato = gnoj in gnoj = zlato, ki jo smiselno nadaljuje v predstavi citirana replika: Denar ne smrdi!) ter nazadnje tudi kot razkošna »grobnica«, v katero se po srečnem ženitnem razpletu obeh svojih otrok »s svojo ljubo skrinjico« vrnjenega zaklada (tokrat v podobi sodobne plastične bančne kartice) umakne neozdravljivo skopuški starec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani