nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Če naj knjige vzbujajo močna čustva, čustva, ki dolgo trajajo, je treba pisati o vsem drugem, temnem in problematičnem, strahu in nasilju, spletkah in zarotah, tragedijah in usodi, nelagodju in bolečini, norosti in izgubljenosti, človekovi krhkosti in pokvarjenosti. In tega se »Portugalski Kafka«, kot ga je nekdo imenoval, tudi krvavo resno drži.
Tavares, o katerem je portugalski Nobelovec José Saramago po branju romana, »fantastične knjige, ki si res zasluži mesto med velikimi deli zahodne literature«, pripomnil, da nima pri petintridesetih nikakršne pravice tako dobro pisati, in da ga prime, da bi ga zaradi tega kar klofnil, je svoj pisateljski opus redoljubno razdelil na dvoje: na eni strani so knjige o »gospodih«, resna in hkrati duhovita in prismuknjena dela o Valéryju,, Juarozzu, Brechtu, Calvinu,, V. Woolf, Eliotu, Swedenborgu, Walserju (o njem iz spremne besede prevajalke in voditeljice četrtkovega večera izvemo, da »je bil previden, svojo hiško si je postavil
sredi gozda, stran od soseske«) in ta del oziroma »sosesko« Tavares ves čas dopolnjuje, to je zgledno rastoč opus, za katerega bralec ne rabi nikakršnega predznanja, saj gre bolj kot za analiziranje za dobrodušno in na trenutke lepo začinjeno razgledovanje po intelektualnih svetovih omenjenih Tavaresu ljubih avtorjev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani