nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
V središču pisateljevega zanimanja je sicer še vedno literatura, le da se melanholija pozabljenja oziroma bridka-nostalgija, kot bi dejal prevajalec ter avtor robnega zapisa, razlije na preostala polja umetniškega ustvarjanja.
Ko torej Kundera v eseju Kaj bo ostalo za tabo, Bertolt? navaja priobčenje nekega pariškega štirinajstdnevnika o »Genijih stoletja«, ki naj bi ignoriral vse pisatelje, pesnike, dramatike in celo filozofe, se na prvi pogled zdi, da pobere stvari, plavajoče na gladini, da se ne spusti v razlago, zakaj je ta novi odnos Evrope do književnosti, filozofije, umetnosti sploh nastal (omeni sicer, da so bile vse kulturne veličine okužene z zlom stoletja), vendar je takšno osamelo branje eseja neprimerno: treba se je vrniti na začetek, k eseju o Baconu, v katerem Kundera pojasnjuje, da je slikar človekovo telo razkrinkal kot golo »naključje, ki bi bilo lahko narejeno čisto drugače, kaj pa vem, nemara s tremi rokami ali z očmi na kolenih«.
Izreče
torej, da se zadnji bridki boj ne bije več zoper družbo, državo ali politiko, temveč zoper človekovo fiziološko snovnost, in tu mu seveda zelo prav pride ne samo Bacon, temveč predvsem Philip, hkrati pa pusti, da sami poiščemo razlago, na kaj se pripenja dejavnik poneumljanjanja, dejavnik planetarnega razgaljanja zasebnosti, kot je film.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani