nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Nasploh je bil Kafka zapreden v grozovito natančen vzorec samoopazovanja, vedno, brez prestanka je prisluškoval tako svojemu telesu kot vsem tančinam, ki jih je producirala njegova groteskna domišljija in iz tega kroga nikakor ni znal izstopiti, čeprav se je veliko svojih napačnih vzgibov celo dobro zavedal. Prevajalec tega zvezka Dnevnikov v opombi dodaja, da so bili ti Kafkovi zapisi »desetletja dostopni v obliki, kot jih je (podobno kot večino Kafkove zapuščine; sem sodijo tudi vsi trije romani) uredil in izdal njegov tesni prijatelj in nekakšen mentor,« iz njih pa je črtal imena oseb, za katere je mislil, da bi bila njihova omemba tako ali drugače sporna, nekatere fragmente je združil v enote, ponekod je vezano besedilo razdelil v odstavke, izpustil pa je nekaj odlomkov, »(teh resda ni prav veliko), ki so se mu zdeli tako ali drugače sporni ali celo spotakljivi,« na primer omembe obiska bordela in podobno. Ta prevod je nastal po kritični izdaji izpred dveh desetletij,
ki večinoma »ne upošteva redakcijskih posegov, temveč pomeni pravzaprav zvest prepis rokopisnega besedila, z vsemi njegovimi nejasnostmi in pomanjkljivostmi, na katere pa opozarja in jih včasih tudi popravlja.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani