nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Toliko bolj je pozornosti vredna Omerzova vehementna poteza, da vse, ki so bili v stiku s Kocbekom, imenuje z imeni, »seveda namerno, ker sem hotel plastično pokazati mikro funkcioniranje režima in poimenovati tudi njegove velike, srednje in male nosilce«.
Pravzaprav dolga in dramatična zgodba o odurnostih, ki so si jih privoščili z njim najvidnejši in najbolj odgovorni povojni politiki, znova napeljuje na premišljanje, da je bil kljub pomembnim povojnim nazivom v resnici politik z napako oziroma večni nepolitik v politiki, naivnež, ki se je naključno znašel v tropu najbolj podivjanih volkov in ni premogel ustreznega instrumentarija (ali pa mu vest tega ni dovoljevala), da bi se z različnimi nedemokratičnimi prijemi soočil z nasprotniki.
Kocbekovo ime in vse tisto, kar evocira, je po mojem mnenju eden od delov zapletene sestavljanke, ki bo - dokler ne bo do konca, natančno in pošteno sestavljena - še zmeraj podaljševala tako imenovano notranjo krizo,
ki jo po mnenjih z nedavnega kulturnega plenuma slovenskega pisateljskega društva zmore skleniti zgolj, in tudi opredelitev do lastne preteklosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani