nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Režijo in koreografijo pri občinstvu že temeljito preverjenega muzikala, ki na glasbeno-gledališko učinkovit ter vseskozi gladko tekoč in všečen način govori o t. i. malih, tudi »drugačnih« ter predvsem mladih prebivalcih skromne, a komunikacijsko široko razprte predmestne soseske, je v okviru dovolj uveljavljenih žanrskih standardov ter razmeroma omejenih domačih pogojev za ta žanr zanesljivo, domiselno, duhovito in tekoče izpeljala.
Mladostniško neučakani in energetsko nabiti protagonisti Rakove poti se v družabno odprtem in razgibanem predmestnem okolju ter na pragu dolgoročnejših življenjskih odločitev osamosvajanja, ki nujno sledijo bolj ali manj uspešnemu zaključku šolanja oz. študija, soočajo s pogubnimi družbenimi pojavi zasvojenosti (z alkoholom, spletnimi virtualnimi mreženji, pornografijo, prostitucijo ...), nestrpnosti (do tujcev, pripadnikovih drugih ras in drugačnih spolnih praks) in socialne izločenosti (brezposlenih), a tudi z mučnim prepoznavanjem in javnim
priznavanjem lastne (drugačne) spolne usmerjenosti, plahim in negotovim navezovanjem ter družbenim institucionaliziranjem globljih in trajnejših čustvenih razmerij ter spoznavanjem blažilnosti dobrodelnih dejanj za lastno samopodobo in obenem višjo raven harmonije v družbi. Iz uprizorjenih okruškov mladostniško razviharjenih značajev in življenjskih epizod nas ustvarjalci v luči zavesti o minljivosti vsega bivajočega nevsiljivo in tako rekoč mimogrede pripeljejo do univerzalnega zaključnega spoznanja, po katerem je potrebno v edinem življenju oz. edini priložnosti, ki jo imamo na voljo, polno - svobodno in odgovorno - (iz)živeti in uži(va)ti tako rekoč vsak hip.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani