nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Standardni primeri filmskih avtorjev, na katerih počiva avtorska teorija, vključujejo take klasike, kot so denimo Federico Fellini, Ingmar (pravkar je pri nas izšel prevod njegove avtobiografije Laterna magica), Akira Kurosawa in Stanley Kubrick, pri čemer najbrž najbolj znani filmski zgodovinar Bordwell v zadnji izdaji svoje integralne Zgodovine filma (McGraw, 2009, pred izidom v slovenščini), ki jo je napisal skupaj s, navaja, da novejše opredelitve filmskih avtorjev, predvsem na strani običajnejših kinogledalcev, vključujejo tudi take režiserje, kot so Steven Spielberg, Brian De, in Cameron, ki po bolj konservativnih kriterijih nikakor ne bi spadali v to kategorijo. Bordwell tako v Zgodovini filma ugotavlja, da »sta bila edina režiserja, ki sta v času 1970-2009 vsako desetletje naredila vsaj po en film, ki je prišel med deset najbolj gledanih, dejansko le Steven Spielberg in, skoraj vse profilirane velerežiserje od sedemdesetih let pa do danes, od Woodyja in Altmana do
Briana De Palme in Clinta Eastwooda, pa so na kinoblagajnah prehitevali novinci, ki jim ni bilo pod častjo snemati megafilme«. Hollywood je bolj izrazito režiserske in s tem bolj tvegane projekte pač prepustil neodvisnemu sektorju, saj je želel, da bi filmi temeljili na zvezdah, posebnih učinkih in na prepoznavnih pripovednih konvencijah, znotraj katerih so morali iskati navdih tudi mnogi ambicioznejši filmski ustvarjalci.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani