nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Čeravno so pobudnik, soavtorji in protagonisti ter producent uprizorjenega odrskega cvetobera sovražnega govora in vsakršnega fizičnega in duševnega nasilja izbrana odrska izrazila pred premiero opravičevali s svojo vero v osveščevalno poslanstvo svoje dandanašnje različice političnega gledališča, s katero da bodo pripravili menda uspavano občinstvo v aktualnih razmerah globalnega zblojenega kapitalističnega potrošništva in neobvladljive medijske zasičenosti k razmišljanju ter nemara celo k etičnemu in političnemu opredeljevanju, se seveda ne med predstavo in ne po njej ni moglo opaziti nič takega. Če se je gledalec po prvem zmerjanju občinstva s »polnoritimi pizdami slovenskimi«, »junaško« podprtemu še s hrupnimi streli naravnost vanj, morda še kultivirano zadržano in nekoliko mazohistično vzgojeno nasmehnil nad kot da pogumno-nesramno duhovitostjo, je po novih in novih ponovitvah bučnega, votlega, praznega in brezsramnega nasilja nad sabo lahko le vedno bolj topo in
zdolgočaseno (za)zehal. In tako je po nepričakovano prekinjenem epilogu predstave, v kateri so se na režiserjevo zahtevo (ob dramaturški pomoči in ter ob režijski asistenci in koreografiji) dobesedno in v prenesenem pomenu najbolj požrtvovalno in do konca slekli in razgalili predvsem zgledno soustvarjalni in profesionalni igralci, pevci in inštrumentalisti (, Grad,, Kos,, Draga,, in), občinstvo tudi to predstavo, ki je kljub vsemu streljanju, kričanju in smradu po žveplu ves čas ostajala varno za zarisano belo črto oz. poudarjeno razmejitvijo med prizoriščem in avditorijem, pospremilo z rutinskim standardno spoštljivim aplavzom in si brez sence slabe vesti takoj za tem privoščilo še ponujeni popremierski kozarček pozabe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani