nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Upala bi si skoraj trditi, da je to, kar piše Mouawad, drugačno od vsega, kar je bilo kdaj napisano v dramski obliki - četudi je v njegovi kultivirani in skrajno ozaveščeni pisavi mogoče prepoznati sledi najrazličnejših dramskih (in tudi postdramskih), gledaliških in narativnih, tudi pesniških izkušenj. Hkrati pa se to, kar je v dramatiki »odkril«, kaže kot ustvarjalna odločitev, ki je malodane samoumevna - vsekakor pa dramatika, ki jo je aktualno gledališče, zapredeno v »tematiziranje« diskurzivnih in performativnih vzorcev, preobračanje modernističnih obratov in postdramskih posegov etc. že dolgo potrebovalo. Na prvi pogled se zdi stvar enostavna (in morda tudi tradicionalna): Mouawad je v gledališče ponovno pripeljal zgodbo; ustvarja pa jo na nov način, ki je po eni strani prežet s pripovedništvom, po drugi pa s temeljno gledališkim oblikovanjem motivov, doživetij in ljudi (z vsemi diskurzivnimi, performativnimi in drugimi obrati vred).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani