nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Prav obojestransko nepopustljivo samorazkrivajoče se srečanje med nosilnima protagonistoma omogoča obema tudi svojevrstno notranji preobrat in očiščenje, katerega nasledek je po eni strani ponižna sprijaznjenost z minljivostjo in marginalnostjo posameznika v vsemirju in vsečasju, po drugi pa neizmerna volja do življenja oz. zavezanost polnemu preživetju vsakega trenutka enega samega življenja, ki nam je dano.
Režiser Škof je dogajanje postavil na realistično stilizirano prizorišče scenografa, ki po eni strani (zlasti v »pravljičnem« pogledu, ki se razpira skozi okno Ianove mansardne ordinacije) poudarja brezhibno podobo imenitno pomanjšanih stavbnih maket in naturalističnih detajlov notranje opreme stanovanja, po drugi pa razkriva »rebra« oz. gledališko lažno naravo oz. videz vsega tega. Maketa bolnišnice, ki jo zbegani pacient pomenljivo prinaša s seboj v ordinacijo, kadar pa jo pozabi, jo prinese za njim celo odrski delavec, se zdi kot odrska prispodoba na videz
brezhibnih idej, idealov in iluzij, ki jih kot nadležno breme prinaša s seboj in ki ga v strahovitem neskladju z življenjsko resničnostjo nenehoma odrivajo nesrečnega in nezadoščenega na rob blaznosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani