nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
V spretno in duhovito napisanem, dramaturško trdno zgrajenem in stopnjevanem dialogu med začetniškim psihoterapevtom, ki se je zaradi ljubezni sicer zmogel odreči duhovniški posvečenosti, a v sebi (vsaj sprva) ni našel dovolj moči za prevzem odgovornosti očeta in zakonskega partnerja, ter srednjeletnim in srednjeslojnim vdovcem Johnom, ki se mora in more šele v monoloških samorazkrivanjih v Ianovi komaj dobro zastavljeni samostojni psihiatrični ordinaciji postopoma »očistiti« oz. »razbremeniti« svojih zakonskih »grehov«, zaradi katerih ga po nepričakovani tragični ženini smrti ob nespečnosti in notranjem nemiru do brezumja preganja vest v podobi domnevnega ženinega duha, se razkrije porazna razlika med pravljično »sijočim mestom« bleščavega zunanjega videza, kakršnega je mogoče videti skozi okno Ianove ordinacije, in vse očitnejšimi notranjimi »razvalinami«, ki se postopoma razkrivajo v obeh nosilnih protagonistih kot posledice neuspešnega uresničevanja zastavljenih idej,
idealov oz. »izgubljenih iluzij« v spletanju načrtovano »optimalnih« medčloveških zvez in razmerij. Prav obojestransko nepopustljivo samorazkrivajoče se srečanje med nosilnima protagonistoma omogoča obema tudi svojevrstno notranji preobrat in očiščenje, katerega nasledek je po eni strani ponižna sprijaznjenost z minljivostjo in marginalnostjo posameznika v vsemirju in vsečasju, po drugi pa neizmerna volja do življenja oz. zavezanost polnemu preživetju vsakega trenutka enega samega življenja, ki nam je dano.
Režiser Škof je dogajanje postavil na realistično stilizirano prizorišče scenografa, ki po eni strani (zlasti v »pravljičnem« pogledu, ki se razpira skozi okno Ianove mansardne ordinacije) poudarja brezhibno podobo imenitno pomanjšanih stavbnih maket in naturalističnih detajlov notranje opreme stanovanja, po drugi pa razkriva »rebra« oz. gledališko lažno naravo oz. videz vsega tega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani