nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
V tekočem pogovornem prevodu Vesel, ki je ob tudi dramaturginja uprizoritve, ter ob lektorski pomoči je domala čehovovsko rahločutno in pronicljivo irsko igro o zasebnih usodah negotovih, krhkih, ranljivih in nezadoščenih protagonistov našega časa v luči njihove enkratnosti in minljivosti, marginalne izkušnje in globalne veljave na enovito prizorišče skromne mansardne psihoterapevtske ordinacije nad Dublinom domišljeno postavil režiser Škof.
V spretno in duhovito napisanem, dramaturško trdno zgrajenem in stopnjevanem dialogu med začetniškim psihoterapevtom, ki se je zaradi ljubezni sicer zmogel odreči duhovniški posvečenosti, a v sebi (vsaj sprva) ni našel dovolj moči za prevzem odgovornosti očeta in zakonskega partnerja, ter srednjeletnim in srednjeslojnim vdovcem Johnom, ki se mora in more šele v monoloških samorazkrivanjih v Ianovi komaj dobro zastavljeni samostojni psihiatrični ordinaciji postopoma »očistiti« oz. »razbremeniti« svojih zakonskih »grehov«, zaradi katerih
ga po nepričakovani tragični ženini smrti ob nespečnosti in notranjem nemiru do brezumja preganja vest v podobi domnevnega ženinega duha, se razkrije porazna razlika med pravljično »sijočim mestom« bleščavega zunanjega videza, kakršnega je mogoče videti skozi okno Ianove ordinacije, in vse očitnejšimi notranjimi »razvalinami«, ki se postopoma razkrivajo v obeh nosilnih protagonistih kot posledice neuspešnega uresničevanja zastavljenih idej, idealov oz. »izgubljenih iluzij« v spletanju načrtovano »optimalnih« medčloveških zvez in razmerij. Prav obojestransko nepopustljivo samorazkrivajoče se srečanje med nosilnima protagonistoma omogoča obema tudi svojevrstno notranji preobrat in očiščenje, katerega nasledek je po eni strani ponižna sprijaznjenost z minljivostjo in marginalnostjo posameznika v vsemirju in vsečasju, po drugi pa neizmerna volja do življenja oz. zavezanost polnemu preživetju vsakega trenutka enega samega življenja, ki nam je dano.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani