nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Seveda Kraskova »izrisuje ujetost, strahove, pogum, up in brezup, navsezadnje pa ravnodušje in vdanost v neusmiljenost eksistence,« a tisto, kar je ključno in je glede na njeno prejšnje pisanje novost, je presvetlitev zločinskosti, po njenih besedah zločin »kot strašljiv odmev bedi nad človekovim bivanjem že od njegovih začetkov«, in je po svoji naravi tak, da je s slehernikom »nenehno v stiku, kajti zločin razume ogorčenje, sovraštvo, krivico in maščevanje.« In za take zadeve v Lugovem kopju tudi res gre, na začetku postavi Kraskova na oder mačota, ki se tak le zdi, v resnici pa je na videz nerazrešljivo ujet v vzorce in v neplodno premišljevanje, kako zdrsniti onkraj njih, a nič mu ne pomaga, ne vaje v samonadzorovanju ne kaj drugega, prestopi na temno stran in potem je, kar je - sledi namreč zaporniški bluz, ki pa spet ne postreže s kakim odrešilnim odvodom.
Kraskova je v roman kot v lično črno škatlo zaprla neznansko množico
negativnih energij, dodala še zvrhano mero trpljenja in zdi se, da potem le še opazuje, kako eksperiment poteka, kako se človečki zaletavajo drug v drugega, hinavijo, ovajajo, tudi morijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani