nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
In barok je pri obeh možeh zagotovljen z malo prej omenjeno notranjostjo besedil, z nekakšnim duhom časa, naj se zdi trditev še tako hitropotezna; današnjemu prevajalcu (velja seveda samo za Valvasorja) se zato res ni prav nič treba mučiti z iskanjem pregljevskih ali temu sorodnih jezikovnih ekshibicionizmov.
Tudi o znanstveni vrednosti in smiselnosti takega celotnega prevoda Slave v slovenščino so se občasno oglašali pomisleki: pokojni, izjemna zgodovinopisna avtoriteta, je ob priložnosti menil, da integralni prevod ni potreben, ker da je vse dragoceno in bistveno ven pobral in prevedel že; da je vse drugo le Franciscijeva prazna retorika, s katero si pravi zgodovinar nima kaj pomagati. Gre za stališče, ki je za današnjega historiografa bolj ali manj razumljivo: kadar je zgodovinar Valvasorjevega časa obstal pred nerazumljivimi, nedokumentiranimi, v preteklosti preveč pogreznjenimi rečmi, si je hitro in brez slabe vesti pomagal z alegoričnimi famami, kakršne so
vsenavzkriž krožile po Evropi in so pogosto veljale celo za nekakšno gosposko poroštvo veljavnosti in resničnosti zapisanega - z njimi je Valvasorja, kot je bilo že omenjeno, oskrboval Francisci; s starodavnostjo naj bi predvsem pričale o slavni starosti in skoraj biblični izvirnosti polihistorjevih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani