nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Zgodba o ljubezni med gospodom in rusko emigrantko, ki jo v prvi polovici prejšnjega stoletja zaneti naključno srečanje pod uro na ljubljanski železniški postaji, je najprej priložnost za nostalgičen »sprehod« po najznamenitejših zgodovinskih javnih družabnih prizoriščih stare Ljubljane (Tivoli, Tromostovje ...), kjer bi se bežna, plaha in krhka medsebojna simpatija med meščansko omikanima in zadržanima protagonistoma sploh mogla razmahniti v trajnejše ljubezensko čustvo. Potem pa tudi pravo »igrišče« za prepoznavanje vloge »višje sile«, njene neobvladljivosti in nepredvidljivosti, ki jo v srečen razplet starosvetne ljubezenske avanture prinaša kot pravljični »deus ex machina« ljubljanski Zmaj. Prav ta s svojimi dobrodušnimi in naklonjenimi sapami namreč poskrbi za to, da elegantni Konstatinov snubitveni klobuk potem, ko ga je lastnik v svoji raztresenosti pozabil doma in ko so ga ljubosumni vrstniki in »tekmeci« s stojala maščevalno (za)vrgli skozi okno, ob najprimernejšem
trenutku »dohiti« in ozaljša plešo raztresenega snubca ter odločilno pripomore k srečnemu snidenju medsebojno hrepenečega ljubezenskega para.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani