nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Poseben naboj daje sedmim zgodbam tudi nepompoznost, torej ravno nasprotje tistega, kar pogosto žalostno bremeni prvence, njene zgodbe so tako rekoč carverjevsko »navadne«, ponujajo izseke iz zdajšnjosti, po osnovni nastavitvi pa se ne naslajajo nad tem, da bi postavljale na oder take ali drugačne zgube in druge zgubljence, ne rešetajo o kreaturah, ki si ne bi upale česa v svojem življenju spremeniti, ampak razgrinjajo usode, ki jih »odnese« naključje, detajl, trenutek. Pri tem početju avtorica nedvomno paradira s svojim tonom, zadržanim, a vendar neznostno vrtajočim v najbolj temeljne impulze likov v zgodbah; v večini ponuja precej indicev, kaj bi lahko bilo tisto, kar bi utegnilo tega ali onega dokončno iztiriti, pripoved tudi pripelje do preloma in nekakšne razrešitve, a vse bistveno, kar je sicer lepo nakazano med vrsticami, pusti. Kot da bi si bralec moral ob njenih zgodbah »pravi« konec napisati sam.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani