nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Avtoričina strategija je na prvi pogled preprosta: svoje zgodbe naseljuje z liki, ki so ali precej nenavadni ali pa naredi ravno narobe in nevpadljive, »normalne« protagoniste postavi v položaj, ki jih prej ali slej mora iztiriti in njihovo zgodbo prevrniti v novo dimenzijo. Ključ za to, da se pisateljičine zgodbe ne berejo tako shematsko, kot bi se morda lahko zdelo in niso niti najmanj okorne (kvečjemu bi jim lahko očitali nekakšno programsko intoniranost, a ni z njo pravzaprav nič narobe), je seveda v njeni umetnosti kompozicije, veščini stopnjevanja in slogu, ki si ga bo bralec brez dvoma zapomnil. Poseben naboj daje sedmim zgodbam tudi nepompoznost, torej ravno nasprotje tistega, kar pogosto žalostno bremeni prvence, njene zgodbe so tako rekoč carverjevsko »navadne«, ponujajo izseke iz zdajšnjosti, po osnovni nastavitvi pa se ne naslajajo nad tem, da bi postavljale na oder take ali drugačne zgube in druge zgubljence, ne rešetajo o kreaturah, ki si ne bi upale česa v
svojem življenju spremeniti, ampak razgrinjajo usode, ki jih »odnese« naključje, detajl, trenutek.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani