nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Uprizoritvi namreč ne manjka ambicioznosti, scenografija Bancija iz belega kartona sama 'igra' z dvigovanjem pregrad, s katerimi se bori z voluminoznostjo prostora, dvojno poklja pod nogami, ko jo prebijajo s petami čevljev in potem, ko hrskajo pod nogami bombončki, ki jih kot solze radosti razmeče zasnubljenka, predvsem pa se milo kolorira, humornost karakterjev pa poudarja kostumografija; enako ambiciozno je sodelovanje Artura Annecchina, ki ga poznamo kot skladatelja novogoriške Alice in sodelavca P..
Na tem naoljenem spektakelskem stroju potem gledamo komorno uprizoritev, dva, tri igralce in klavir, ki preigrajo eno robato, medvedasto, surovo in temu primerno uspešno snubitev, tam je gestikulaciji v ospredju direktna in malo tudi sublimirana zerotiziranost, grabijo se za genitalije, da bi nam to nazorno pokazali, vdova nosi sliko pokojnika za hlačkami in jo poje in tako; sledi dvakrat spodletelo srečanje med mladima zaljubljencema, ki sta prav živalsko neugnana,
poživaljena, spuščata paritvene glasove. Karikirano zategnjena; režija je izpostavila prav to nesproščenost in grotesknost, igra, Volčine, in je skoraj burleskna, ekspresionistična, telo je neprestano v krču in prisilnih držah, ukrivljeno, grimase potegnjene do konca; ta uprizoritveni stil pa najbolj zaživi ravno v Snubaču, ki se odsuklja proti odhakljanosti in s tem ustvarja svoj, sebi zavezan in nemimetičen svet, dovolj smešen in učinkovit.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani