nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Tej konkretnosti bivanja in smisla biti avtor reče hipostaza. Tu se avtorju odpira ključna tema smrti (ne le kot kak modus biti-k-smrti), ki edina lahko relativizira moj odnos do lastne biti in ga hkrati privede do polnosti in radikalnosti spraševanja. Ker je prostor tu omejen, naj pri tej temi zgolj nakažem, da se po mojem mnenju prav v tej pritegnitvi in etični razgrnitvi »fenomena« smrti skriva razpoka med Kocijančičevo in sodobno Žižkovo (in seveda Badioujevo) mislijo, saj ta odnos, ki ga vodi v spoznanje, ne dopušča nikakršne ontologizacije zgodovine, sedanjosti ali prihodnosti, temveč ga, nasprotno, spušča v samolastno etično »spoznanje«, da »je« človek bit sama in kot tak neskončno odgovoren in v sebi noseč vse žrtve preteklosti (v tem se po mojem mnenju zelo približa smislu spraševanja- Nancyja o nedelujoči skupnosti, ki prek spoznanja singularnosti paradoksalno raste le iz uvida o smrti njenih članov: ekstaza ali drugost, pozneje skupnost, se pri Nancyju lahko zgodi le
singularemu bitju; naj kot opombo dodam, da sem sam tu vseeno bolj na strani Nancyja, saj singularnost primarno razumem iz telesa).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani