nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Ne gre za sorodnost s proustovstvom, za reminiscence, za rekonstrukcijo enkratnega življenja, ki je toliko bolj enkratno, kolikor je v njem več partikularnosti in morebiti tudi literarne veščine, ne gre za nehotne spomine in asociacijsko odtekanje zavesti, ki naj v neviden vzorec izriše poteze sebi-biografa, temveč gre za odkopavanje, avtoarheologijo, ki naj reže in koplje skozi dogodke, da bi se spod zadev jaza zasvetilo morebitno nespremenljivo. Za to je potrebno s popisom odvreči tisto, kar mu povzroča gnus, navzeo; starostna rutina, soba s knjigami in delavno mizo, nespečnost, zdravniki, pohajanja po mestu, vkrcanje na avtobus, to potujočo kasarno, drenjanje med brezimno množico. Spominja se življenjskih sopotnikov, opravi z generacijo, razen redkih prijateljev, pokomentira svoja prejšnja dela, izjavi, da niti sam s svojimi zapiski nima kaj dosti početi, vse se mu zdi podobno zagati starčka, ki mu na sodišču pokažejo fotografijo mladega vojaka in
se po sili razmer strinja, da ima kaj z njegovimi zločini.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani