nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
pa je bil predvsem beneški oziroma pariški slikar, mesto in njegova duhovna mikroklima s pravo parado slavnih in manj slavnih zgodovinskih obdobij ter obenem občutkom brezčasnosti, sta mu bila pomembnejša od nacionalne identitete, še zlasti, ker je bila ta povezana s številnimi razočaranji. Srečanje z najrazličnejšimi oblikami nacionalnega in internacionalnega socializma, pa najsi je šlo za italijansko, avstrijsko, nemško ali jugoslovansko različico, je bila dovolj grenka lekcija, da se ni pustil manipulirati; ves njegov slikarski in grafični opus je predvsem odsev intimnih in obenem univerzalnih refleksij o usodi posameznika, ki je pogosto kruta in neusmiljena, vendar obenem enkratna in neponovljiva. Njegov ciklus Nismo poslednji iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja je tako predvsem opomin občečloveške krutosti; navsezadnje se lahko le svojemu pravočasnemu eksilu zahvali, da niso poleg teh dachauskih reminiscenc nastale še kakšne reminiscence iz jugoslovanskih in
gulagov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani