nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Tako kakor pri Borgesu čas se pri plasti in kopiči, kontrastira in kolidira scenska pisava, pri tem ohranja jasno preglednost ter je v odnosu do arhitekture prostora nenasilna, netavtološka, izkorišča ga zlasti kot empatično fizično in metafizično podlago za svoj zanesljivi, ritmično kontemplativni potek. Točneje, med snovnim in čezsnovnim vzpostavlja scensko učinkovito dinamiko, ki se izraža v nadzorovanem naporu premagati samoumevnosti v razumevanju razmerij prostora in časa ter njunih določujočih silnic. Elementarne fizične situacije, kakor je na primer met kladiva (), gimnastična stoja na glavi (), plesna figura (Nadiya Bičkova in,), ritmično-gimnastična igra (), pa igralska interpretacija Borgesovih fragmentov (, Draga,,,) ali zborovska pesem (Slovenski oktet), v povezavi s scensko glasbo in projekcijami, po eni strani preraščajo svoj zgolj estetski scenski kod in postajajo mikroantropološke študije človekove eksistencialne teže in njene začasnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani