nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Tudi pred gledalca v prostoru nekdanje samostanske cerkve postavi različne, na prvi pogled nekompatibilne označevalne sisteme (igralsko pripoved, abstraktno koreografijo, standardni ples, stilizacijo vrhunskih športnih nastopov, zborovsko petje, atmosfersko glasbo ipd.), vendar tako, da preverja možnosti njihove ko-eksistence in križanj. Pri tem je senzibilen, prav tako kot je občutljiv Borges, ki ne vsiljuje in ne manipulira, temveč zgolj sopostavlja podobnosti in skrajnosti, kakor geolog zareže v plasti in preučuje njihove korespondence, na trenutke se bolj kakor pomenu čudi njihovi lepoti, kljub sofisticirani gradnji pa se včasih zazdi, da ga najbolj zanima njihov prvinski vir, rojstvo performativne geste iz reda prostora (v katerem je zaznati nekaj prvotnejšega od slogovnih oz. sakralnih nanosov), rojstvo besede iz kaotičnega duha večnosti.
Tako kakor pri Borgesu čas se pri plasti in kopiči, kontrastira in kolidira scenska pisava, pri tem ohranja jasno
preglednost ter je v odnosu do arhitekture prostora nenasilna, netavtološka, izkorišča ga zlasti kot empatično fizično in metafizično podlago za svoj zanesljivi, ritmično kontemplativni potek.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani