nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
A pri ne gre za primarno fascinacijo nad Borgesom, tudi ne za naivno fascinacijo nad nedoumljivo večnostjo kot tako, temveč za, recimo, filozofsko reflektirano fascinacijo nad možnostmi, ki jih ponuja scenska pisava, izkoriščajoča performativno formo recitala, kakor je bil že tudi Borges fasciniran nad možnostmi literarnega zapisa, ki lahko v svoj zaporedni tok ujame vsa zapletena vzporedja človekovega bivanja v času, pri čemer ne naseda iluziji, da jih je možno razrešiti, temveč predvsem v literarni premislek jemlje usodno nujnost njihove koincidenčne pojavnosti.
Tudi pred gledalca v prostoru nekdanje samostanske cerkve postavi različne, na prvi pogled nekompatibilne označevalne sisteme (igralsko pripoved, abstraktno koreografijo, standardni ples, stilizacijo vrhunskih športnih nastopov, zborovsko petje, atmosfersko glasbo ipd.), vendar tako, da preverja možnosti njihove ko-eksistence in križanj. Pri tem je senzibilen, prav tako kot je občutljiv Borges, ki ne vsiljuje in
ne manipulira, temveč zgolj sopostavlja podobnosti in skrajnosti, kakor geolog zareže v plasti in preučuje njihove korespondence, na trenutke se bolj kakor pomenu čudi njihovi lepoti, kljub sofisticirani gradnji pa se včasih zazdi, da ga najbolj zanima njihov prvinski vir, rojstvo performativne geste iz reda prostora (v katerem je zaznati nekaj prvotnejšega od slogovnih oz. sakralnih nanosov), rojstvo besede iz kaotičnega duha večnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani