nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
z Zgodovino večnosti izpiše avtorsko zrel in prepoznaven scenski esej na Borgesovo temo, točneje, na temo časa, kakor ga v svojih delih (izbranih pesmih in fragmentih proznih besedil) izpisuje sam veliki argentinski pisatelj. A pri ne gre za primarno fascinacijo nad Borgesom, tudi ne za naivno fascinacijo nad nedoumljivo večnostjo kot tako, temveč za, recimo, filozofsko reflektirano fascinacijo nad možnostmi, ki jih ponuja scenska pisava, izkoriščajoča performativno formo recitala, kakor je bil že tudi Borges fasciniran nad možnostmi literarnega zapisa, ki lahko v svoj zaporedni tok ujame vsa zapletena vzporedja človekovega bivanja v času, pri čemer ne naseda iluziji, da jih je možno razrešiti, temveč predvsem v literarni premislek jemlje usodno nujnost njihove koincidenčne pojavnosti.
Tudi pred gledalca v prostoru nekdanje samostanske cerkve postavi različne, na prvi pogled nekompatibilne označevalne sisteme (igralsko pripoved, abstraktno koreografijo,
standardni ples, stilizacijo vrhunskih športnih nastopov, zborovsko petje, atmosfersko glasbo ipd.), vendar tako, da preverja možnosti njihove ko-eksistence in križanj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani