nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
To držo je mogoče prevesti v nepripravljenost Škrjančevega pesemskega subjekta, da bi ločeval zrnje od plev, da bi, z drugimi besedami, pričujoče pesmi zabrisale oziroma shematizirale raznolikost, ireduktibilno heterogenost vidnega, slišnega, otipljivega sveta in mu podelile določen, (do)končen pomen: [B]renčanje stroja, ki pod mojimi prsti / zapisuje besede. besede, ki sestavljene skupaj / niso nikakršna zgodba. samo zametki. (Svetovi narcis) Zato se v Bolj klepet kot pogovor tudi visoka kaže predvsem »kot drevo, ne kot simbol«, v Pomaranči Škrjančev lirski subjekt pušča, da se ga okolica polašča, v pesmi O večnosti pa naletimo na tale verz: [Z]apisujem. ne iščem resnice. Površnemu pogledu se v tej luči svet Duha želve sicer utegne pokazati brezupno fragmentaren, raztreščen, celo razpadel, temu navkljub pa pričujoče Škrjančeve poezije ni mogoče preprosto stlačiti pod označevalec »nihilizem«; nasprotno: zbirka se zdi trdno na sledi Pessoovemu Caeiru, ki na nekem, dovolj slavnem mestu
ugotavlja, da »ni Narave, da Narava ne obstaja, da so gore, doline, ravnine, da so drevesa, rože, trave, da so reke in kamni, a da ni celote, ki ji vse to pripada«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani