nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Pričujoča zbirka se, v primerjavi, zdi tematsko bolj heterogena, kakšna pesem (npr. spi, Zgodba o slivi) morda ni dovolj pozorno izpisana, toda Duh želve ni brez adutov: v maniri, že preverjeni v predhodnih zbirkah, se namreč vseskozi utemeljuje - če si sposodim sintagmo - v specifični poziciji ne-prilaščanja sveta. To držo je mogoče prevesti v nepripravljenost Škrjančevega pesemskega subjekta, da bi ločeval zrnje od plev, da bi, z drugimi besedami, pričujoče pesmi zabrisale oziroma shematizirale raznolikost, ireduktibilno heterogenost vidnega, slišnega, otipljivega sveta in mu podelile določen, (do)končen pomen: [B]renčanje stroja, ki pod mojimi prsti / zapisuje besede. besede, ki sestavljene skupaj / niso nikakršna zgodba. samo zametki. (Svetovi narcis) Zato se v Bolj klepet kot pogovor tudi visoka kaže predvsem »kot drevo, ne kot simbol«, v Pomaranči Škrjančev lirski subjekt pušča, da se ga okolica polašča, v pesmi O večnosti pa naletimo na tale verz: [Z]apisujem. ne iščem resnice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani