nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Kaj je v Zuccu, tem nedoraslem, a modrem zločincu, tem prezgodaj dozorelem otroku, tem alegoričnem, poetičnem bitju, ki pa kljub vsemu okrog sebe seje neizpodbitno zlo, tem iskalcu ljubezni na eni in smrti na drugi strani (Pavis oba pojma združi v besedo l'amor), tem blodniku, za katerega pa se vendarle zdi, da je enkrat za vselej našel - kaj je v njem takega, da (vsaj podpisani) gledalec ob gledanju čuti nelagodje, izhajajoče iz (neubranljive?) simpatije na eni in (nujne?) odvratnosti na drugi strani? Vprašanje ilustrirajmo z opisom nosilca vloge: pred nami je bitje, sestavljeno iz z rahlimi nitmi sešitih kosov, krp, bitje-na-begu, pri čemer beg temeljno določa njegovo eksistenco, delovanje, zunanjo podobo. Ta je v resnici neulovljiva, opisati bi jo morali s kontradiktorno sintezo nasprotij: grdo-lepa, čisto-umazana, blizu-odmaknjena, prisotno-odsotna ... je ritmično zdaj odskakujoče zdaj enakomerno pulzirajoče telo, ki vstopa v svet, si ga nadeva, se z njim zadeva, ali se mu izmika,
ga izrinja iz telesa; zdaj se zanaša na svojo elementarno simpatičnost, zdaj jo razgraja in razkraja, da povzroča vlažni gnus; nikdar ni razčustvovan, čeprav vselej upa, in nikdar odpovedujoče resigniran, čeprav včasih obleži kakor brez življenja na odrskih tleh; na trenutke je emotivno potopljen v lastno razumevanje situacije, takoj nato pa spet daleč od afekta, kritični komentator ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani