nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
V času, v katerem je množici nezanesljivih in nepredvidljivih optik, ki jih v sebi in s sabo od vekomaj nosimo ljudje, dodana še vsa najsodobnejša medijska tehnologija ustvarjanja, posnemanja in brezkončnega množenja virtualnega sveta, je avtorjeva najgloblja skepsa v razmerju do resnice in manipulacij z njo toliko pomembnejša.
Med protagonisti ansambelsko ubrane in groteskno stilizirane univerzalne tragikomedije moramo poleg virtuozno zmuzljivega in zanesljivega v zadržano ironični in cinični vlogi večnega dvomljivca Laudisija v prvem krogu omeniti v zadržano tragični in dostojanstveni materinski vlogi domnevno blazne gospe ter v opazno zakrčeni in skrivenčeni prestrašeni kreaturi njenega domnevno blaznega zeta Ponze. Skupinsko podobo družbenega okolja, ki si v imenu prevladujoče morale jemlje pravico do poseganja v zasebnost drugega ter vsiljevanja svojega individualnega pogleda drugemu, so groteskno karikirali in tipološko individualizirali kot samozavestni svetnik
Agazzi, kot njegova žena in Laudisijeva sestra, Arna kot njuna živahna in neučakana hči, kot prilagodljivi Sirelli, kot njegova radovedna in opravljiva žena, kot o vsem obveščena gospa, kot gospa Nenni, kot od teže oblasti ukrivljeni in z briljantino »polizani« Prefekt ter kot poslušni komisar Centuri.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani