nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
»Gostobesedno intelektualistično komedijo« (K.), s katero posmehljivo in cinično distancirani avtorjev rezoner oz. režiser dogajanja Lamberto Laudisi preostalim protagonistom in gledalcem nenehoma spodmika »trdna tla« spoznanja in resnice pod nogami, uprizarjajo v Novi Gorici tokrat v enem samem sklenjenem zamahu na razsežnem, odprtem, univerzalnem in estetsko prečiščenem prizorišču scenografke in kostumografke. Tega v prvem delu zaznamuje prazen horizont s simbolno košarico (upanja, novega življenja?) na vrvi (s katero gospa pošilja pisma svoji nedostopni hčeri), v drugem pa pred horizontom dvoje ogromnih ploskev iz ogledal, v katerih se lomi in izgublja prepoznavnost oseb, predmetov in podob na prizorišču ter med katerima se v zaključnem prizoru odpre tudi zloslutni prostor metafizičnega, smrti in niča, iz katerega v dimu prihaja skrivnostno zakrita gospa Ponza in v katerega se tudi brez poslednjega in dokončnega razkritja edine in prave resnice vrača. Prevladujočo
črno-belo grafično stilizacijo, ki kontrastno izraža nasprotja med prividi in resničnostjo, domnevnim zdravim razumom in blaznostjo protagonistov, je avtorica likovne podobe v strogi in odmerjeni stilizaciji rahlo historiziranih oblačilnih krojev, izbranih barv in mask stopnjevala v smeri groteske, režiser pa je omenjene likovne in prostorske prvine ob učinkovitih glasbenih akcentih domišljeno izkoristil za duhovite in pomenljive skupinske aranžmaje, v katerih so drastično prihajala na plan tragikomična razmerja med vsiljivo polaščevalsko logiko skupnosti ter ranljivostjo prestrašenega, zagonetnega in nedoumljenega posameznika.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani