nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Njena utemeljitev, ki so jo pomagali formulirati tudi predstavniki Javne agencije za knjigo, katere direktor je, do prejšnjega tedna predsednik slovenskega pisateljskega društva, ki je na začetku delovanja kot enega svetlih ciljev delovanja agencije navedel tudi »reševanje problematike DDV na knjigo«, se je osredotočila na težko diskutabilno dejstvo, da je »dostopnost knjig v matičnem jeziku (...) življenjskega pomena za obstoj številnih kultur«, dodala pa je še ugotovitev, da bi bilo z ničelno stopnjo obdavčitve mogoče »izboljšati dostopnost knjig končnim potrošnikom« in s tem zagotoviti tudi večjo dostopnost »vrhunskih umetniških vsebin, zapisanih v jezikih, ki jih primerjalno v Evropi govori manjše število ljudi«. Slovensko ministrico so podprli kolegi iz Irske (ta hip z Veliko Britanijo in Poljsko edini trije člani elitnega kluba držav z ničodstotnim DDV za knjige), Litve (devet odstotkov), Malte (pet odstotkov), Belgije (šest odstotkov), Slovaške (deset odstotkov), Finske (osem
odstotkov) in Luksemburga (trije odstotki), a mnogi dvomijo, da bi lahko s svojo pobudo uspela, kljub zaklinjanju dobro plačanega bataljona malce distanciranih bruseljskih tehnokratov, birokratov in diplomatov, varuhov kolektivne evropske identitete, ki vedo vsakomur povedati, da so resnično evropsko bogastvo prav evropske kulturne različnosti in da z največjo vnemo venomer in povsod podpirajo »spodbujanje kulturne različnosti in medkulturnega dialoga«. O predlogu ministrice, katere institucija ima sedež v skorajšnji svetovni prestolnici knjige, so nekateri v Sloveniji namignili, da bi bil morda lahko uspešen, če bi pač prihajal iz okolja, ki se zanj resno zavzema, doslejšnja zgodovina slovenskih poskusov zniževanja obdavčitve knjig pa ni ravno bleščeča, prej narobe: vsi predlogi so doslej klavrno propadli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani