nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Dva svetova, dva časa, dve paradigmi, preval sedemdesetih v osemdeseta s svojim emancipatoričnim potencialom in današnji čas znižanj ter točk zvestobe neusmiljeno trčita, potem sledimo razvoju in otoplitvam njunega odnosa, rojstvu sina in vnučka, ki pa je gluhonem; če mati še ves čas kriči in brca okoli sebe, ne da bi poslušala druge, je hči bolj molčeča, dokler se ji ne iztrga avtentičen glas, takrat nastopi davljenje, ki se v familiji prenaša iz roda v rod, in vidimo, da stališča in jeza in celo upor so, samo potlačeni, da težko privrejo na dan, saj so še manj ozaveščeni, brez vzorov v družbi. Möderndorfer izpiše svojo »dejansko igro« s pomočjo štirih časovnih izsekov, opazno je ponavljanje in zrcaljenje usod in v tem je determinističen, usodi in okolju, v katerega smo rojeni, očitno ne moremo pobegniti.
Sama uprizoritev poteka v hitrih in intenzivnih, že uvod in prekinitve so presvetljeni z dokumentarnimi posnetki z alterscene iz zgodnjih osemdesetih in presekani s
pank komadi, seveda tudi s tistim skupine Niet, ki je priskrbel igri ime, skoraj nostalgična rekonstrukcija divjosti daje igri že na začetku intenziven in pospešen tempo, ki ga surovost in robatost scenografije, podpisuje jo, z narobe obrnjenimi recikliranimi scenskimi elementi, izpitimi pivovskimi steklenicami in grobo opečnato steno nasproti edinega okna, pa veristična kostumografije Mete, samo podčrtujejo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani