nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Tole zadnje, kajne, zveni glede na vero, da človeku še las ne pade z glave brez božje volje, rahlo bogokletno. Do takih, vidite, izzivalno razklanih in prav zato poetsko plodnih blasfemij prihaja, če je človek, tako recimo kot jaz, bolj poganski, poln mesenih dvomov in razumskih pridržkov. In potem je še meni samemu v začudenje in zadoščenje, kako se lahko - seveda na način literarne provokacije - en takle faliran rimokatolik prička s starim svetopisemskim kot pubertetnik s potrpežljivim očetom - prička o tem, zakaj nas je, recimo, pustil razpete med telesom in duhom, zakaj nas je z živalskim gonom za obstanek vrgel v areno boja vseh z vsemi, zakaj nas je s kompasom brez igle odrinil na morje in zakaj v neslanih šalah zgodovine dela iz nas samouničevalne bebčke - faliran pa zato, ker se »njegova« Cerkev spet hiti restavrirat v okostenelost izpred drugega vatikanskega koncila, ki jo je s svojim epohalnim uzrtjem tako imenovanega absurda križa že zbliževal s sodobno formo
mentis in je že tlelo upanje, da se bo ujela v času in njegovih izzivih, da nam bo, skratka, absurdnost tega sveta blažila z upanjem in vero v absurdno smrt na križu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani