nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
SF tlači med Bartóka in Stravinskega neumetnostno koncertažo, pianist zvenečega imena spelje recital v »novokomponirani« zdriz (programski um srebrnega abonmaja pa mu to prostodušno omogoči), večer nove glasbe za harmoniko, pripravljen v Klubu CD in posvečen Ramovšu ob deseti obletnici smrti, se na koncu s Habetovo skladbo S panjskih končnic zavije v mučnost folk ugodja.
Problem sicer hvalevrednega projekta z Ramovševimi deli za/s harmoniko torej ni nič manj kakor to, da je dogodek v finalu ravno zanikal Ramovševega duha zvočno zvedave »harmonikarske glasbe«, ki se ukvarja, ne da bi delovala hermetično, sama s sabo, da bi pozorno uho slišalo globlje - o čemer so nas navsezadnje prepričali tudi mladi izvajalci (v družbi s samo nekoliko manj mladim Ernöjem), pronicljivo in tudi intuitivno zvezani z mojstrovimi skladbami.
Na prvem mestu omenimo harmonikarja Lebna, že zaradi levjega programskega deleža, a tudi notranje muzikalne kondicije, ki je glasbi, razpeti med
nenehna nasprotja, med impetus in barvito spleteno lebdenje, vdihovala edinstveni življenjski elan in jo pretanjeno registrirala, bodisi v solo zamahu (Za harmoniko) bodisi iz somuzicirajoče bližine: z nič manj odzivnim klarinetistom Damirjem (V soglasju) oziroma z violinistom in kitaristom Ravijem, sicer Lebnovima stalnima partnerjema.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani