nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
V romunskem Cluju leta 1961 rojenega makedonskega prozaista, esejista in antropologa Ermisa Lafazanovskega smo doslej poznali po nekaj avtorskih drobcih, ki sta jih prinesla festivala Fabula in Vilenica, pred leti je eno od njegovih zgodb objavila Sodobnost, zdaj pa se je mogoče potopiti v njegov nagrajeni roman Hrapeško, suvereno in malo temotno in malo igrivo zgodbo o posamezniku, ki ga v življenju najprej vodi naivnost, tudi nekakšna preprosta predanost, a se skoz precej groteskne, melodramatične, precej folklorno, na trenutke potencirano magičnorealistično izrisane zavoje zgodbe vendar dokoplje do svojega miru, uveljavi svoje vrednote ali vsaj različico nekakšnega pomirjenja s svetom, čeprav se njegovo dvoženstvo in splošna dvotirnost njegovega življenja najprej zdita malce čudaška. Prevajalec se ne moti, Makedončev roman učinkuje ravno zato, ker je protagonist razpet med hrepenenjem in resničnostjo, obrtjo in umetnostjo, domom in izgnanstvom,
med dvema ženskam, a tudi med Vzhodom in Zahodom. Zgodba, ki zna prepričljivo povedati, da »Na svetu ni umetnosti brez diha!«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani