nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ni treba biti profesor arhitekture ali njegov bivši študent, da nejeverno strmiš v izbrano »rešitev« prizidka k Mahrovi hiši in se onemoglo hahljaš poševnemu slemenu in kasarniškemu pročelju - dokler ti nasmešek na obrazu ne zamre, ko izveš, da bo za nameček vse skupaj oblečeno v les (in se ti vrne šele, ko v Sobotni prilogi prebereš avtorjevo »utemeljitev« takšne arhitekture).
Ni treba biti »plečnikofil«, da se ne moreš načuditi betonski pisti, ki ji je pripadla čast, da bo namesto Mesarskega mostu povezovala Tržnico s Petkovškovim nabrežjem. (Da ne bo nesporazuma: v nasprotju z »ohranjevalci« Tržnice tudi sam menim, da je pompozni projekt neprimeren, saj bi, če ne drugega, s svojo agresivno masivnostjo delal silo mehkemu in nežnemu Petkovškovemu nabrežju; toda Kobetov most je druga skrajnost Plečnikovemu klasicističnemu kiču: to je goli arhitekturni nič brez duha, oblike in vsebine - pa ne takšen, ki se v svoji asketski skromnosti skrije v okolje, temveč ga s
svojo popolno nenavdihnjenostjo in nedomiselnostjo žali in omalovažuje.)
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani