nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Poezijo Kazimierza Wiezyńskega (1894-1969) je dobro poznal, že za prvo številko Doma in sveta je »prevel« njegovo pesem, zadnje leto druge svetovne vojne je imel Olimpijski venec že preveden, besedilo je bilo tudi že opremljeno z žigom šefa Ljubljanske pokrajinske uprave »odobreno« iz 20. marca 1945, a je zbirka ostala v hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice. V izgnanstvu je leta 1978 v reviji Meddobje objavil prevod Olimpijskega venca s spremno besedo in nekaterimi popravki prevoda iz leta 1945 - in to je zdajšnja izdaja tudi upoštevala. Dr. sodi, da je v tej zbirki videl »nekakšno dokončno uresničitev 'renesančno-helenskega' sodobnega subjekta, ki - tako kot so to počeli grški pesniki, npr. Pindar - črpa najvišji pesniški navdih iz večnega gibanja, iz česar se rojeva slovospev kulturi telesa in njegove moči,« sam pa je v spremni besedi iz leta 1945 svoje razmišljanje o avtorju, ki »se je tudi sam uvrstil med emigrante« sklenil z ugotovitvijo: »Toda - ali ni Wiezyński
zapel radostne pesmi o atletih, ki jim raste 'ves svet v last', ki 'odmerjajo najvišjim zvezdam moč' in so 'zdrav rod, zmagovit?«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani