nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ta eliptična dramaturgija je dovolj sugestivna, da sprejmemo tudi fabulativne štrline, ki so same po sebi desparatne (na primer izlet z malo na morje ali otoško, bukolično poreklo samomorilca s starosvetno materjo in Gagarinom!). Pravzaprav je prav ta tip dramaturgije (in posledično »silhuetnega«, večpomenskega kadriranja), seveda podprt s primerno sliko () in glasbeno-zvočnimi intervencijami, tisto, kar daje zadnjemu Šterkovemu filmu obstret "perfekcijske" forme. Vzemimo (še enkrat) solkanski most z reko in progo: preprosta metafora povezovanja, premoščanja in torej nečesa dobrega se tu, prav zaradi obsesivnega vračanja k tej trojni podobi, spremeni v vezljivost, pravzaprav vabljivost življenja v smrt.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani