nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
pripoved spelje drugam, namesto v obtožbo gre v vprašanje, razpiranje, ki ga še najbolj celostno povzema ponavljajoče se vprašanje »Je to vojna?«, vprašanje, ki je večfunkcionalno, saj se nanaša tako na zunanja dejstva sveta kot na reflektirano notranje stanje govorke. S tem sem že nakazala, da avtorica besedilo spelje pravzaprav in predvsem tja, kamor je speljala že fragmente iz knjige Vsi moji božiči - v intimno in ponotranjeno razmišljanje, v preizpraševanje in motrenje lastne bivanjske pozicije, ki se ob spoznanju absurdnosti narave človeškega razvoja in delovanja vedno znova izrisuje v občutju tujstva, prežetega s čustvenim razponom vseh notranjih vojn pripovedovalke, ta razpon pa sega od (najpogostejšega) cinizma do skrajne otopelosti.
Tako zastavljena tematska nit narekuje zunanjo fragmentarnost stila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani