nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Po drugi strani pa že večkrat obdelano temo nadgradi z izvirnim avtorskim zamahom, s katerim spretno obide največjo nevarnost, ki besedilu grozi, namreč nevarnost, da se bo sprevrglo v (še eno) obtožbo domnevno visoko civilizirane in razvite, v resnici pa vedno bolj poživaljene in sebične človeške narave, v obtožbo pervertiranega človeškega razvoja torej.
pripoved spelje drugam, namesto v obtožbo gre v vprašanje, razpiranje, ki ga še najbolj celostno povzema ponavljajoče se vprašanje »Je to vojna?«, vprašanje, ki je večfunkcionalno, saj se nanaša tako na zunanja dejstva sveta kot na reflektirano notranje stanje govorke. S tem sem že nakazala, da avtorica besedilo spelje pravzaprav in predvsem tja, kamor je speljala že fragmente iz knjige Vsi moji božiči - v intimno in ponotranjeno razmišljanje, v preizpraševanje in motrenje lastne bivanjske pozicije, ki se ob spoznanju absurdnosti narave človeškega razvoja in delovanja vedno znova izrisuje v občutju tujstva, prežetega s
čustvenim razponom vseh notranjih vojn pripovedovalke, ta razpon pa sega od (najpogostejšega) cinizma do skrajne otopelosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani