nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Če sledimo oziroma pripovedovalki njene knjige, lahko rečemo, da gre že pri tej neproblematizirani, samoumevni rabi pojma za eno največjih hipokrizij, s katerimi se spopada 20. stoletje, saj pojem v taki obliki nastopa kot opravičilo za različne, nepredstavljive in zmeraj nove oblike sprenevedanj, manipulacij, sebičnih interesov, krutosti in grozodejstev, katerih najbolj prizadete žrtve so predvsem tisti, ki so stanje najmanj zakrivili, torej otroci in civilno prebivalstvo. Predstavljena v taki obliki, glavna tema, ki jo napleta avtorica, jasno ni nič novega; najobčutljivejši bralci bi ji morda lahko celo oponesli nekoliko poenostavljeno primerjavo med »vojnami« 20. stoletja in vojnami nekoč, ki naj bi se dogajale daleč stran od civilnega prebivalstva.
Vendarle to temo nadgradi, razplasti in osveži: po eni strani s potujitvijo, s perspektivo popolnega outsiderja, posameznika, ki se v kriznem območju giblje le z namenom pomagati ljudem in je pri tem popolnoma neobremenjen s
kakršnimi koli (nacionalnimi) predsodki ali (nad)osebnimi interesi in je tako vsaj domnevno nezmanipuliran.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani