nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Če je v prvem delu, ki govori predvsem o klasičnih težavah in stiskah invalidov zaradi arhitekturne in tehnične neprilagojenosti okolja njihovim posebnim potrebam, vsebinska rdeča nit »nadaljevanka« o invalidki, ki polna optimizma in pozitivne energije do brezupa čaka na mestni avtobus z obljubljeno »platformo« za vstop z vozičkom in dovolj tenkočutnim šoferjem kot na svojega Godota, se v drugem delu dogajanje poglobi v čustveni in hrepenenjski notranji svet posameznice, ko prevzame rdečo nit nova »nadaljevanka« o paru »z dveh bregov« družbenega okolja, v katerem »zdravi« ali »normalni« fant očitno ne zmore potrebne moči za pričakovano ter zaželeno polnokrvno in odgovorno zvezo z »drugačno« invalidko.
Uprizoritev nam na svoj mozaični večmedijski način (z glasbo, plesom, projekcijami filmskih odlomkov in diapozitivov) govori o tem, da so za nas vsakdanje težave, ki jih imajo invalidi z arhitekturnimi in drugimi podobnimi ovirami v našem
okolju, še vedno preveč samoumevne ter da se jim po drugi strani še vedno preveč naivno čudimo, kadar se ukvarjajo s smučanjem in podobno tveganimi prostočasnimi dejavnostmi. Oboje jemljemo dovolj površno in nekritično kot stereotipno samoumeven nasledek njihove »drugačnosti«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani