nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Četudi se ni mogoče strinjati z ugotovitvijo, zapisano v katalogu, da performans in živa umetnost v slovenskem prostoru nista močno zasidrana, je letošnji festival zanimivo razprl slabo poznane prostore tovrstne umetnosti, pri čemer so presenetljivo prav performerske izvedbe iz »najtrših« držav Latinske Amerike in Kitajske pustile omleden vtis. Že mogoče, da Gvatemalka Jóse Galindo uporablja telo kot prizorišče uprizarjanja političnih konfliktov, a njena desetminutna akcija, v kateri je z nohti drsela po tleh, medtem ko jo je moški grobo vlekel po prostoru, preenostavno, da ne rečemo banalno, uprizarja »vsakodnevno soočanje z družbeno realnostjo«, v performansu Orožje/Nataliteta pa je performativna pozicija čilske umetnice Alejandre Herrera, ki je v visoki nosečnosti z uporabo jajc kot reproduktivnih simbolov, z ojačevanjem bitja svojega in zarodkovega srca ter na koncu s ponavljanjem stavka čast je biti ženska učinkovala ne kot problematiziranje stereotipne prvinske vloge
ženske kot matere, ampak kot njena apologija.
Med tremi performansi, v petek uprizorjenimi v Stari elektrarni, je bil idejno domišljen in izvedbeno dovršen zgolj polurni performans Reflektor name, v kateri se je avtorica skozi navezavo na delo veteranke performansa La Ribot z močno odrsko koncentracijo ter tako gibalno kot pripovedno natančno izvedbo lotila razmerja med subjektom uprizoritve in subjektom uprizarjanja, med odrskim dogodkom in gledalčevo percepcijo ter med postopnim drsenjem odrskega dogodka v izvajalkin in gledalčev spomin.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani