nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Tako za naše male, intimne mentalne poškodbe, ki jih prinesemo, celo krepimo v razmerjih, »kratkih stikih« z drugimi, kot za širšo družbeno prtljago, s katero smo determinirani kot sodobni sleherniki konkretne tukajšnjosti. A metafora je tudi že sama uvodna, pa potem sklepna sekvenca filma, vizualno impresiven zračni posnetek rahlo zasneženega, zamrznjenega, zamegljenega gozda, ozvočenega že s skorajda srhljivo bolečim zborovskim petjem slovenske ljudske glasbe - gozd, še posebej slovenski gozd, pač prekriva in skriva marsikaj. Vendar, da ne bo pomote: Osebna prtljaga nikakor ni film o naši travmatični polpretekli zgodovini, je pa ta, kolikor in ker je kot prtljage ne znamo, zmoremo, nočemo odložiti, seveda odtisnjena v našo sedanjost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani